Jutra so tu, v vlažni dolini, dobra, na  konec sveta,

ki traja, ne mislim pogosto, so namreč pomembnejše

stvari: vzeti zjutraj tableto euthyroxa, namestiti četrtino

doxybactina v mačkinem gobčku. In še: nahraniti pse,

jim povedati, kaj se mi je sanjalo, jih peljati na sprehod.

Jutra so tu dobra, mirna, vlečejo se prav do noči.

Prevod: Katarina Šalamun Biedrzycka

Glej, jaz bi ti zelo rad predstavil

nekaj hladnega, točnega in 

kar prodira do bistva,

če že itak nimamo časa, kontinenti

bodo takoj spet ločili, in 

narava se tudi sicer lahko deli na dva dela,

enega pustimo hladnega, drugega

smo že uničili, zaman

sem prebiral leksikon.

Zato sem si mislil, raje ti bom

pripovedoval o svojih ljubih filmih,

če je že bistvo vsega v tem,

da ni mogoče ničesar izreči,

zgodovina je malenkostna in podla,

večina je kljub temu tako omamljena

kot reklamno pisalo, ko ga na uri biologije

med poukom o rabi kondoma

uporabijo za ponazoritev.

Vidiš, če bi šlo vse prav, bi se že

nad ostanki sušija z bencinske črpalke

pogovarjala o zadnjih minutah

kariere tvojega ljubega košarkarja,

in malo bi manjkalo, da predstavim

svojo teorijo, po kateri

obstaja le eno samo ozvezdje,

vse zvezde so njegov del,

ime mu je obup. 

Na koncu bi pristala na strehi,

toda stavek, ki sem ga pustil spodaj,

zaklenjenega na mreži, hodim okoli

črnega kraterja, hodim okoli

črnega kraterja, bi se osvobodil,

in medtem ko se zgoraj pogovarjava,

da pagode ohranja cele tisto,

kar se v nas premika, bi on spodaj

uničil stanovanje.

Da, v celoti, da. Lahko ga preimenujemo,

seveda, ampak mislim, da ni odvisno od tega.

Translated by Gaál Gabriella

jaz sem dekle-frajer

imam nož v žepu

in žico v nedrčku

zastavljala sem srce

hotela da gradiva dom

zdaj nisem prepričana

ali me je kdo od teh ljudi sploh ljubil

ampak pustila sem preteklosti naj to tudi ostane

jaz se, oči, prva prebijam skozi sneg

in cvetim kot teloh

bila sem izbirčna pri hrani, vstajala pozno

iz takšnih ne bo nič, si govoril

le glej kakšna bom jaz, oči, ženska

močna kot geslo za mail

ne bom se mazala, jedla bom zdravo

na mojem čelu bo pisalo organic

ponoči bom hodila sama

jaz bom dekle-ognjič

takšna kakršne nikoli ne bi oženil

obstala bom tudi ko strele treskajo

v transformatorske postaje, ko špiker pravi

ne hodite ven, če ni nujno

upokojenci pa lomijo kolke na pločniku

sama sem, oči, ker jaz sem dekle-zlatica

balzam, če me prisloniš na kožo

če pa me držiš predolgo, odpiram rane

jaz sem sveže zelišče, oči, in suho tudi

ki na podstrešju čaka, da pristaviš vodo za čaj

le nikoli nisem začutila da sem

materina ali tvoja dušica

ampak odpustila sem

traktor je vžgal ob svitu in se vračal

ko se zmrači

ni čas za to

zame so naporno garali moji starši

prevod: Natalija Milovanović

skozi dolge hodnike bolnišnic, stopnišča fakultet, police knjižnic, trezorje bank, vitrine lekarn,

skozi dim mestne toplarne, skozi gnečo kavarnic ob reki, skozi sterilni smrad klavnic v predmestju, skozi ščebetanje lastovk v blokovskem naselju, skozi decibele dovoljene tišine, skozi prometne zamaške, nesreče, skozi zvito pločevino, skozi šunder, skozi smog, skozi zimo do poletja 

skozi dotike, naključna srečanja, nepričakovane zasuke, spogledovanja, ki se trudijo ostati nedolžna, skozi občutek tesnobe v želodcu, skozi omotico in drobno piskanje v ušesih, skozi prevelika pričakovanja, prihodnost, ki je nikoli ne dočakamo, skoz koledarje in adresarje, morja telefonskih številk in elektronskih naslovov, skozi pripise, prečrtana imena, štampiljke na dokumentih, ki potrjujejo naš obstoj, štampiljke na rokah otrok pred diskoteko, skozi vrste praznega art kina, skozi vrste v supermarketu, vrste pred bankomati in vrste pogrebcev na Žalah, skozi vrata nebeškega kraljestva ali samo skozi vrata wellness centra, skozi oči kamere, skozi valove pozitivne energije, skozi vraže in skozi številke, skozi akrobacije računovodij pred inventuro, skozi davčno napoved in rojstne dneve

skozi vse napovedi smrti, nešteto ploskev življenja, še naprej, skozi vse prehojene poti, spomine, večkrat prebrane pravljice in romane, skozi zgolj prve vrstice popevk in pripeve, skozi pozdrav ob koncu dneva, ob koncu noči, skozi neprestano minevanje ur, letnih časov, skozi približevanje neizogibnega, nikoli končano iskanje prave poti, skozi neprižgane semaforje, napačne odločitve, napačne poteze, izgubljene partije, zarečene besede, skozi miljone planetov skritih za svetlobo mesta, za svetlobo dneva, za oblaki, za dežjem, za snegom, skozi vse, česar pogled ne preseže, prsti ne preštejejo, računalniki ne izračunajo

skozi iskanje nekoga, ki bo slišal, skozi poslušanje drugih, sebe, vsega skupaj, skozi zrak in ionosfero, skozi znamenja in naključna sporočila, slike svetnikov in sončnic, skozi trge, cerkve, postelje, kuhinje, lesne risbe na vratih omar, skozi zvoke priročnega pekača za kruh, momljanje molilnih mlinčkov, skozi neprestano pričakovanje bližine, hrumenje množice na podzemski in odrešilno zvonjenje mobilnih telefonov

skozi usta raztelešenih dreves

govori pesem:

                                                                       z vami sem do konca sveta

Danes se ne bosta ljubila.

Utrujena od hoje in mraza

bosta ob prižgani televiziji

počasi ugašala.

Veke bodo mehko padle

čez težke oči.

Ona se bo na postelji obrnila k steni.

To ga bo predramilo in ugasnil bo televizijo.

Modra svetloba bo v hipu izginila s cvetličnih tapet.

Skozi okno bo sijala rumena svetloba

nočne Moskve.

Nato bo vstal in si slekel majico,

kot si jo slečejo moški:

primejo jo na ramenih in jo potegnejo čez hrbet,

ki se nato razpre kakor šotor.

Legel bo k njej, ki bo v rahlem snu začutila

njegovo toploto.

Počasi bosta padla v globlji spanec.

Danes se ne bosta ljubila

in meni bo odleglo.

Ko bosta njuna glasova nehala pronicati

v mojo modrikasto samoto,

bom vedela, da spita.

Če bi se ljubila, bi mi bilo nerodno,

kot je komu, ki te ujame pri poljubu

ali stopi v kopalnico, ko gol stopaš v kad.

Če bi se ljubila, bi mi bilo nerodno,

ker bi skozi tanko steno slišala njuno sopenje

in nato ječanje.

Ženska, ki je poljubljana po prsih,

ječi drugače kot takrat, ko se vanjo prodre.

Takrat ji namreč odleže, da ni šel nikamor daleč.

O tem bi premišljevala v svoji nespečnosti.

V obrise Moskve na turkizno-zlatih tapetah,

posutih z rožami, bi začela risati tvoja gola ramena.

Si zamišljala tvojo razoroženost,

tik preden ti pride,

ko se ne moreš več zapreti vase in se ti ustnice

izdajalsko spremenijo v napeto pentljo.

Vedela bi,

da nista dva človeška glasova,

moški in ženski,

tista, ki sta zasačena.

Da je to moja samotnost,

ker spim sama v hotelski sobi

s čudno nevednostjo:

kaj storiti zdaj

s kopičenjem oddaljenosti

od doma.

Tam je stal travnik. Bil je globoko sklonjen nad srno in se pasel na njej. S svojim zelenim gobcem je ril po ožgani travi kožuha in pulil rdeče rože mesa. Hlastno je pogoltnil célo jabolko srca, niti svinčenih pečk ni izpljunil.

Tam je stala češnja. Pletla je gnezdo iz vrabcev in škorcev. Ležali so okrog nje kot odprte ostrige, iz katerih so srake kradle sive bisere.

Tu in tam je ležal človek. Na njegovih udrtih prsih so se poznala podivjana kopita puške, na kateri je še maloprej jahal.

Morda ima takrat, ko kroži,

občutek, da se približuje.

Neka globoka,

meni nedostopna religioznost

je v njenem vztrajanju.

Sipek, siv prah na njenih krilih

ni s tega sveta.

Jesen je. Ob treh popoldne je moja soba

najtoplejši prostor v hiši.

Vsi si želijo vanjo, čeprav je miza

polna ostrih predmetov iz nerjavečih kovin.

V roke jih jemljem z veliko topline

in nežnosti: zelo sem čuteča.

Na vrtu se kreša razrašča kot morska

pena, zdaj zdaj bo pljusknila čez

zavihke žajblja in rožmarina.

Mami se razrašča siva mrena,

a ne pljuskne čez črte vek. Zanjo vzamem

skalpel skrajno levo in razmesarim

šarenico. Rada ima, če delam to počasi:

počuti se varno.

Oče si pusti odpreti prsni koš. Prerežem

veno centimeter nad desnim preddvorom

in vanjo porinem prst. Stene so brez oblog

holesterola, kar kaže na obet

za dolgo življenje.

Prosim ju, da mi od stopala do temena

odrežeta nekaj jermenov kože v enem kosu.

Oče zariše, mama zareže. Zelo spretna je

moja mama, to dela z nohti, ostrih

kovinskih predmetov sploh ne rabi.

Iz jermenov spletemo vrv,

zdi se kot rožnata liana. Pripnemo jo

na strop in se vreščeče gugamo od vzhodne

k zahodni steni. Drug drugega kličemo

Tarzan. Dan je svež in diši.

dva se slačita
slečeta obleko
sezujeta čevlje
snameta nakit in uro
do gole kože se slečeta

se slačita dalje
z dlanmi božajoč
slečeta poklic ime
vsakdanje navade
s potrpežljivimi poljubi
slečeta svoje prejšnje
ljubezni svoja pričakovanja
z globokimi ugrizi
svoja leta svojo slo
spol slečeta
drug drugemu z usti

si slečeta otroštvo
(to traja najdlje)
mamo očeta
izmivata s prižemanjem
s trenjem
telo ob telo
da spusti sok

prihajata do temnega
nikoli poimenovanega
za nazaj mu dajeta imena
in jih sproti pozabljata
ko zagorijo

se slačita dalje
skozi jok smeh
stoke krike
do neimenljivega
telesnega
onkraj rojstva

gola sta

nenadoma tak silovit napor

trda topa temna tvar otipljiva

v želodcu nenadoma neznana teža

ploščenje sveta zunaj obrati rubikove kocke

v dobro natrenirani roki nenadoma hrumenje

s ceste spodaj ki pojema drsenje barv v sivine

nenadoma ime izpisano z žarečo žico

čez ves svet eno ime za vse kar je eno

ime simptom prešle dvojine ime ki dreveni

v nesmisel v istost ime nenadoma

ptice obzorje razkrajanje svetlobe

nenadoma se žalost vrne

Pa imej rad človeka, ki zraven tebe
pri semaforju pljune na tla,
ali pijanega moškega pred trgovino,
ki zaudarja in zmerja mimoidoče,
ker mu ne mečejo denarja,
ali žensko, ki pretepe polulanega otroka
kot boksarsko vrečo,
ali pa otroka, ki se v trgovini meče po tleh
in brca svojo babico,
ali fanta, ki potnici izmakne torbico
in ga v trenutku ni več,
ali pa policista, ki v žep pospravi denar,
potem ko je vrgel proč voznikov alkotest,
ali sosedo, ki je nalašč od zgoraj izpraznila pepelnik
na tvoje obešeno perilo,
ali voznika, ki te med vožnjo s hitrostjo 200 km na uro
na pločniku od glave do pete poškropi z blatom,
ali tercijalko na kolenih v božjem hramu,
ki zaspi s sovraštvom do lastne sestre,
ali manijaka, ki se na avtobusu drgne ob tebe,
ali politika, ki ti pere možgane
pri temperaturi 90 stopinj,
ali varnostnico v zaporu, ki se izživlja
nad nosečimi zapornicami,
ali predsednika podmladka desničarjev,
ki grozi otrokom migrantov,
ali žensko, ki ugrablja dekleta za bele in črne sužnje,
ali diktatorja, ki si je državo podredil
za lastne potrebe,
ali vojaka, ki s puškinim kopitom razčetveri
dojenčka na materinih prsih,
ali serijskega morilca, pedofila, posiljevalca,
mladoletnega prestopnika, vojnega zločinca,
prijatelja, ki je postal tvoj sovražnik,
ali tistega, tisto, tiste,
ki zlorabljajo, ponižujejo, uničujejo
od začetka sveta,
pa ljubi vsakega kakor samega sebe
in sebe kakor drugega
– toda, kako, le kako?

Človeštva pa ni težko imeti rad.
Človeštvo je lepa druščina,
s katero se lahko usedeš na kavo,
neotovorjeno z bremenom človeka
hiti po svoji poti,
za dosego cilja mu ni treba iti prek trupel,
ker je že človek poteptal trupla drugih.

Vsak je za nekaj kriv,
človeštvo pa ni nikoli,
človek je minljiv, človeštvo večno,
človeštvo je pošteno in popolno,
človek pa njegovo nasprotje,
kako torej ljubiti nepopolnega posameznika
sredi popolne množice?

Kadar človek ob tebi ni vreden ljubezni,
je laže ljubiti človeštvo,
ti pa se moraš držati zapovedi
ljubi bližnjega kakor samega sebe,
ne da bi vedel, kdo ti je bližji,
človek ali človeštvo?

(Prevod iz makedonščine Aleš Mustar)