Danes se ne bosta ljubila.
Utrujena od hoje in mraza
bosta ob prižgani televiziji
počasi ugašala.
Veke bodo mehko padle
čez težke oči.
Ona se bo na postelji obrnila k steni.
To ga bo predramilo in ugasnil bo televizijo.
Modra svetloba bo v hipu izginila s cvetličnih tapet.
Skozi okno bo sijala rumena svetloba
nočne Moskve.
Nato bo vstal in si slekel majico,
kot si jo slečejo moški:
primejo jo na ramenih in jo potegnejo čez hrbet,
ki se nato razpre kakor šotor.
Legel bo k njej, ki bo v rahlem snu začutila
njegovo toploto.
Počasi bosta padla v globlji spanec.
Danes se ne bosta ljubila
in meni bo odleglo.
Ko bosta njuna glasova nehala pronicati
v mojo modrikasto samoto,
bom vedela, da spita.
Če bi se ljubila, bi mi bilo nerodno,
kot je komu, ki te ujame pri poljubu
ali stopi v kopalnico, ko gol stopaš v kad.
Če bi se ljubila, bi mi bilo nerodno,
ker bi skozi tanko steno slišala njuno sopenje
in nato ječanje.
Ženska, ki je poljubljana po prsih,
ječi drugače kot takrat, ko se vanjo prodre.
Takrat ji namreč odleže, da ni šel nikamor daleč.
O tem bi premišljevala v svoji nespečnosti.
V obrise Moskve na turkizno-zlatih tapetah,
posutih z rožami, bi začela risati tvoja gola ramena.
Si zamišljala tvojo razoroženost,
tik preden ti pride,
ko se ne moreš več zapreti vase in se ti ustnice
izdajalsko spremenijo v napeto pentljo.
Vedela bi,
da nista dva človeška glasova,
moški in ženski,
tista, ki sta zasačena.
Da je to moja samotnost,
ker spim sama v hotelski sobi
s čudno nevednostjo:
kaj storiti zdaj
s kopičenjem oddaljenosti
od doma.