RADMILA PETROVIĆ: Hočem samo nekoga, da razstaviva traktor mojega očeta v tišini

jaz sem dekle-frajer

imam nož v žepu

in žico v nedrčku

zastavljala sem srce

hotela da gradiva dom

zdaj nisem prepričana

ali me je kdo od teh ljudi sploh ljubil

ampak pustila sem preteklosti naj to tudi ostane

jaz se, oči, prva prebijam skozi sneg

in cvetim kot teloh

bila sem izbirčna pri hrani, vstajala pozno

iz takšnih ne bo nič, si govoril

le glej kakšna bom jaz, oči, ženska

močna kot geslo za mail

ne bom se mazala, jedla bom zdravo

na mojem čelu bo pisalo organic

ponoči bom hodila sama

jaz bom dekle-ognjič

takšna kakršne nikoli ne bi oženil

obstala bom tudi ko strele treskajo

v transformatorske postaje, ko špiker pravi

ne hodite ven, če ni nujno

upokojenci pa lomijo kolke na pločniku

sama sem, oči, ker jaz sem dekle-zlatica

balzam, če me prisloniš na kožo

če pa me držiš predolgo, odpiram rane

jaz sem sveže zelišče, oči, in suho tudi

ki na podstrešju čaka, da pristaviš vodo za čaj

le nikoli nisem začutila da sem

materina ali tvoja dušica

ampak odpustila sem

traktor je vžgal ob svitu in se vračal

ko se zmrači

ni čas za to

zame so naporno garali moji starši

prevod: Natalija Milovanović

Skip to content