Jesen je. Ob treh popoldne je moja soba
najtoplejši prostor v hiši.
Vsi si želijo vanjo, čeprav je miza
polna ostrih predmetov iz nerjavečih kovin.
V roke jih jemljem z veliko topline
in nežnosti: zelo sem čuteča.
Na vrtu se kreša razrašča kot morska
pena, zdaj zdaj bo pljusknila čez
zavihke žajblja in rožmarina.
Mami se razrašča siva mrena,
a ne pljuskne čez črte vek. Zanjo vzamem
skalpel skrajno levo in razmesarim
šarenico. Rada ima, če delam to počasi:
počuti se varno.
Oče si pusti odpreti prsni koš. Prerežem
veno centimeter nad desnim preddvorom
in vanjo porinem prst. Stene so brez oblog
holesterola, kar kaže na obet
za dolgo življenje.
Prosim ju, da mi od stopala do temena
odrežeta nekaj jermenov kože v enem kosu.
Oče zariše, mama zareže. Zelo spretna je
moja mama, to dela z nohti, ostrih
kovinskih predmetov sploh ne rabi.
Iz jermenov spletemo vrv,
zdi se kot rožnata liana. Pripnemo jo
na strop in se vreščeče gugamo od vzhodne
k zahodni steni. Drug drugega kličemo
Tarzan. Dan je svež in diši.