BARBARA KORUN: DVA

dva se slačita
slečeta obleko
sezujeta čevlje
snameta nakit in uro
do gole kože se slečeta


se slačita dalje
z dlanmi božajoč
slečeta poklic ime
vsakdanje navade
s potrpežljivimi poljubi
slečeta svoje prejšnje
ljubezni svoja pričakovanja
z globokimi ugrizi
svoja leta svojo slo
spol slečeta
drug drugemu z usti


si slečeta otroštvo
(to traja najdlje)
mamo očeta
izmivata s prižemanjem
s trenjem
telo ob telo
da spusti sok


prihajata do temnega
nikoli poimenovanega
za nazaj mu dajeta imena
in jih sproti pozabljata
ko zagorijo


se slačita dalje
skozi jok smeh
stoke krike
do neimenljivega
telesnega
onkraj rojstva

gola sta

Skip to content